Literarna ekskurzija za 8. razrede – Po poteh kulturne dediščine Gorenjske

V četrtek, 21. 9.,  smo se osmi razredi odpravili na literarno ekskurzijo. Ogledali smo si cerkev Sv. Marka, Prešernovo rojstno hišo, rojstno hišo Matije Čopa ter Frana Saleškega Finžgarja.

Na začetku naše literarne ekskurzije so nam učiteljice slovenščine razdelile delovne liste, ki smo jih reševali po vsaki ogledani destinaciji. Kot sem že v uvodu omenila, smo se najprej odpravili ogledat cerkev Sv. Marka blizu Prešernove rojstne hiše, ki jo je France omenjal v eni izmed svojih najbolj znanih pesmi z naslovom O, Vrba. Ko smo prišli do cerkve, smo najprej le opazovali, nato pa smo se pogovorili o vizualnem izgledu in stanju cerkve. Ugotovili smo, da je cerkev zelo stara, a vseeno lepo ohranjena.

Učiteljica naju je s sošolko prosila, da prebereva zgoraj omenjeno Prešernovo pesem, ki opisuje njegove občutke in dvome o posameznih odločitvah, ki jih je pesnik sprejel. Po pogovoru o vsebini in notranji strukturi pesmi smo vsi skupaj prišli do zaključka, da je bil Prešeren le človek tako kot mi. Spraševal se je, ali je napravil prav, ko se je odločil, da gre svojo pot. Bi bilo bolje, če bi ostal doma pri hiši in pomagal na kmetiji? Tako se je Prešeren spraševal v pesmi … Podobna vprašanja pa si zastavljamo tudi mladi, saj so pred nami pomembne odločitve.

Naša naslednja točka je bila rojstna hiša Franceta Prešerna. Mlad in prijazen vodič nam je razložil nekaj o Prešernu in nas popeljal skozi njegovo rojstno hišo. Ugotovili smo, da so bili pri Prešernu doma kar premožni, kar lahko prepoznamo po visokih stropih. Izvedeli smo veliko novega o načinu življenja iz časa, ko je Prešeren živel.

Ko smo si ogledali Prešernovo hišo, smo si znali predstavljati, kaj je v tistem času pomenilo biti bogat, zato smo se za primerjavo odpravili pogledat še hišo Frana Saleškega Finžgarja, ki je živel po Prešernu in bil za tisti čas bolj reven. Vodička nam je predstavila njegovo življenjsko zgodbo, ki bi jo lahko poimenovala kar zgodba o uspehu. Povedala nam je namreč, da Franovi starši niso bili tisti povprečneži, ki bi preklinjali za mizo, Frana niso tepli, kar je bilo sicer za tisti čas normalno. Bili so nadpovprečno potrpežljivi, imeli so zanimiv način vzgoje, kar je Franu prav gotovo pomagalo, da je kot pisatelj uspel. Kar sem si najbolj zapomnila, pa je, da pri Finžgarjevih ni bila izrečena niti ena grda beseda. Prvi, ki je prepoznal Frana kot pametnega, je bil vaški duhovnik, ki je očeta pregovoril, naj pošlje Frana študirat. Vodička nam je zaupala, da Franu sprva v ljubljanski šoli ni šlo, a ni bil sam kriv. Študij je bil takrat le v nemškem jeziku, tega jezika pa Fran še ni razumel. Ko se je potrt z neuresničenimi cilji vrnil domov, starši niso bili jezni. Odločili so se, da bo Fran pač pomagal na kmetiji. Vaškemu župniku to ni dalo miru. Ko je izvedel, da je bila problem nemščina, je Frana poleti učil nemško. Odtlej je bil Fran uspešen v šoli. Ogledali smo si tudi notranjost hiše in razstavo v bivšem hlevu Finžgarjeve družine.

Naša zadnja točka je bila hiša Matije Čopa. Izvedeli smo, da sta bila Matija Čop in Prešeren zelo dobra prijatelja, poleg tega pa tudi sodelavca. Zanimiv podatek je, da sta si pisma, ko sta bila na drugih koncih, pisala v nemškem jeziku. To pa zato, ker posameznih občutkov in idej v slovenskem jeziku še nista znala izražati. Presenetilo me je tudi, da je Matija Čop v svojem kratkem življenju govoril kar 19 jezikov, kar se mi zdi neverjetno. Prešeren je imel Matijo izjemno rad, brez njega ne bi uspel in o njem ne bi brali in govorili še danes. Na žalost je imel Matija Čop zelo kratko življenje, saj je utonil v Savi. V tistem času namreč ni bilo samoumevno ,da je mati otroka naučila plavati. Svojemu prijatelju je Prešeren ob smrti posvetil eno izmed lepših in eno izmed najbolj znanih pesmi – to je Krst pri Savici. Ob koncu naše ganljive ekskurzije smo si v Čopovi hiši ogledali kratek filmček, ki so ga pripravili za obiskovalce. Filmček je prikazal način življenja v času Prešerna in legendo o Ajdni.

Priznati moram, da sem na naši ekskurziji neizmerno uživala in lahko potrdim, da nisem bila edina. Ponosni moramo biti na dela naših umetnikov ter na naš narod. Zavedati pa se moramo, kako smo lahko srečni, da danes lahko beremo čudovita dela naših poetov. S tem podpiramo slovensko literaturo in tudi skrbimo za naš jezik.

 

Eliza Grubar, 8. a

Dostopnost